Nadzorne naprave, ki smo si jih prostovoljno izbrali – naše pametne naprave – sledijo vsakemu našemu gibu, glasu, pogledu in dotiku. Algoritmi, ki jih poganjajo, so postali boljši od nas pri zadovoljevanju naših domnevnih želja. Hkrati pa zadovoljujejo tudi naše največje strahove.
Psihopolitični sistemi nagrajevanja in nadzora se odražajo v somatskih procesih tkiv, organov, telesa in nenazadnje v umetnikovem performansu.
V gledališki predstavi, ki združuje stand-up komedijo, Elona Muska in psihopolitiko Byung-Chul Hana, se Jan Rozman, tako kot številni drugi moški v krizi, poda na pot samoodkrivanja in se sprašuje: Kaj je tisto v meni, zaradi česar (si) nikoli nisem dovolj?

Jan Rozman (1991) je neodvisni performer in koreograf, ki deluje med Ljubljano in Berlinom. V svoji umetniški praksi se ukvarja z razširjenimi pojmi telesnosti, materialno semiotiko, teksturami, vrzelmi, napakami in zmedo, ekologijo, domišljijo, (znanstveno) fantastiko in humorjem. Svoje delo usmerja v raziskavo in artikulacijo relevantnih uprizoritvenih izrazov za post-internetno/antropoceno obdobje.
Emanat, Zavod za razvoj in afirmacijo plesa in sodobne umetnosti, je leta 2006 ustanovila koreografinja, plesalka in pedagoginja Maja Delak.